DESET LET VOJNE V UKRAJINI

Avtor: Saša Ornik

Foto: Jinov Svet

Vojna v Ukrajini, katere del je tudi posebna vojaška operacija, se je začela z nasilnim državnim prevratom leta 2014. Prevratom, ki so ga podprle zahodne sile, ker je takratni predsednik Janukovič med dvema ponudbama mednarodne pomoči za propadajočo, skrajno skorumpirano ukrajinsko državo raje izbral rusko. S pomočjo skrajnih nacionalistov so zahodne sile izvedle napad na ukrajinsko samostojnost, prevzele oblast v Kijevu, s tem pa sprožile odpor večinoma ruskega prebivalstva na jugu in vzhodu države.

Skrajni ukrajinski nacionalisti so žive zažgali ruske protestnike v Odesi, zatrli zametke ruske pomladi v Harkovu, a ruska država je pograbila priložnost in si priključila Krim, medtem ko za Donbas ni imela apetita, kar je tam sprožilo državljansko vojno. Soočena z dvigom nove Ukrajine, katere simbolika je preveč spominjala na nacistične kolaborante med drugo svetovno vojno, sta se uprla Doneck in Lugansk. Rudarji in vozniki tovornjakov so ob pomoči prostovoljcev iz Rusije in bržkone tudi ruskega orožja, ustavili tedaj dokaj slabo pripravljeno ukrajinsko vojsko in v nekaj letih dosegli de facto neodvisnost, ki pa je Rusija ni priznavala vse do predvečera svoje posebne vojaške operacije. Donbas je živel v peklu vsakodnevnega obstreljevanja in obljub ukrajinskih oblasti, da si bodo vse to ozemlje povrnile, medtem ko je bilo jasno, da Minski sporazum, ki ga je med drugimi podpisala tudi Rusija, ni vreden črnila na papirju.

Ruska posebna vojaška operacija se 24. februarja 2022 skoraj zagotovo ni začela zaradi Donbasa. Že skoraj leto prej je ruska diplomacija začela s pritiski na države kolektivnega zahoda, da bi prišlo do obsežnega sporazuma, ki bi v Evropi obema stranema omogočil stabilno ravnotežje. Med ruskimi zahtevami je bila tudi nevtralnost Ukrajine, ki jo je zahod pospešeno spreminjal v jekleno, udarno pest, ki bi jo lahko uporabil proti Rusiji. Na zahodu so ruske zahteve gladko ignorirali in jasno je bilo, da bodo s svojo agresivno politiko nadaljevali vse do trenutka, dokler jim ne uspe v Moskvi izvesti barvne revolucije in Rusijo vrniti v katastrofalna devetdeseta leta, ali pa jo razbiti na manjše, bolj obvladljive kose.

Rusi so raje udarili prvi.

Vsekakor je tu z ruske strani, vsaj v informacijskem polju, bila laž, da ne bo vojne, ampak v ozadju je, zdaj je to povsem jasno, grožnja z vojno morala biti izrečena, tako da so lahko nekateri zahodni politiki vsaj enkrat v življenju imeli prav s svojimi napovedmi. Torej, napovedovali so ruski napad. O vsem drugem so se seveda motili ali lagali, kar sta zadnji dve leti dokazali, prihodnost pa bo le še bolj jasna. Mimogrede, vsa medijska mašinerija kolektivnega zahoda je takoj ob začetku vojne razširila laž, da bi naj ruski politični vrh Ukrajino nameraval zavzeti v treh dneh, čeprav tega predsednik Putin nikoli ni trdil in so celo mnogi v ruskem medijskem prostoru zagotavljali, da zahodna Ukrajina ni cilj, ker bi to za Rusijo predstavljalo prevelik problem.

Posebna vojaška operacija, ki je del daljše vojne, ki jo je leta 2014 začel zahod (lahko bi tudi trdili, da leta 2008, ko so gruzinske sile napadle Južno Osetijo in Abhazijo in ruske oborožene sile prisilile v reakcijo), je do zdaj na bojišču imela nekaj faz.

Prva faza je bil bliskovit ruski prodor v treh smereh. Najprej zagotovitev kopenskega mostu do Krima, kar je zahtevalo osvoboditev Mariupolja. Potem prodor čez severni del Luganške republike in proti Slavjansku. Tretji prodor je verjetno najbolj pomemben za razumevanje ciljev ruske države, to je prihod v sama predmestja Kijeva. Namreč, z okoli 200.000 vojaki Rusija ni mogla zasesti vse Ukrajine, lahko pa je močno pritisnila na ukrajinski režim in ga prisilila v mirovna pogajanja, ki bi prinesla trajno nevtralnost Ukrajine. Toda, na zahodu so imeli svoje načrte in Zelenskega so prepričali, naj se bori naprej, čeprav je dogovor v tistih začetnih tednih vojne bil blizu in bi omogočil preživetje Ukrajine. Na koncu so mirovna pogajanja padla v vodo, celo ubili so enega izmed ukrajinskegi pogajalcev. Začela se je druga faza vojne.

Rusija je v vojno šla z dokaj majhnimi silami. Ker teh ni bilo dovolj za napredovanje po celotni fronti, so začeli s konsolidacijo, kar je pomenilo umik izpred Kijeva in večji pritisk na vzhodu, v Donbasu. Toda, brez mobilizacije so Ukrajinci, ki so seveda mobilizirali vse, kar se je dalo in so bili deležni ogromno zahodne vojaške pomoči, lahko začeli razmišljati o svojih ofenzivah. Ruse so nepripravljene presenetili na harkovskem območju, kjer so bile ruske oborožene sile tako na redko posejane, da jih je bilo mogoče izriniti z bliskovitim prodorom. V Hersonu je bilo drugače, ker je bilo ruskih vojakov več, a tam je proti njim delovala logistika, saj preskrbe ni bilo mogoče učinkovito izvajati preko le dveh mostov, zaradi česar je tudi prišlo do umika. Ukrajinci so ti dve zmagi seveda razumeli kot signal, da bo tudi njihova velika ofenziva uspešna, spregledali pa so, da ukrajinske oborožene sile niso mogle napredovati nikjer, kjer so se Rusi dejansko ustavili in branili. To je tlakovalo pot pogubni ukrajinski ofenzivi leta 2023.

Na gospodarskem bojišču je Rusija presenetljivo hitro prestala najhujše in začela gospodarsko rasti. Očitno smo bili vsi žrtve zahodne propagande o tem, kako šibko je rusko gospodarstvo. Tudi mi, ki se za razmere v Rusiji zanimamo dlje časa in vemo, koliko laži vsakodnevno izpljunejo zahodni mediji. Po prvem šoku se je začel konstanten dvig, zahodna podjetja, ki so se iz države umaknila, so nadomestili domači proizvajalci, kar je seveda prispevalo k dodatni rasti in pa seveda Kitajci, katerih gospodarska moč je prav neverjetna in so si tu zagotovili še en pomemben trg. Ruski energenti so medtem našli nove kupce, med katerimi jih ni malo, ki potem po višji ceni taiste energente prodajajo naivnim Evropejcem. Ruski proračun je zaradi tega poln.

Toda, denar ni vse. Ta vojna je osvetlila realnost. Kaj pomagajo kupi denarja, če nimaš resursov, ljudi, industrije, tehnologije? Ves kolektivni zahod je iz skladišč postrgal zaloge streliva in jih predal Ukrajini, granate so kupovali celo v Pakistanu, Južni Koreji, siromašili ameriška strateška skladišča v Izraelu, a Rusija še vedno proizvaja več streliva, ob majhni pomoči Severne Koreje, seveda. To se pozna na bojišču, kjer ruska stran izstreli nekajkrat več granat kot ukrajinska. Ponekod morajo Ukrajinci tako varčevati z granatami, da jih izstrelijo le nekaj na dan. Kar pa jih, mimogrede ne moti, da občasno še vedno ne bi terorizirali prebivalce Donecka in ubijali nedolžne civiliste.

Tako je na vseh področjih. Ruska vojaška industrija proizvaja več tankov, več oklepnikov, več raket, več brezpilotnikov in lahko oboroži več ljudi, zaradi česar se razmere za ukrajinsko stran slabšajo iz meseca v mesec.

V kateri fazi vojne smo zdaj? Ukrajinska ofenziva se je razbila na ruski obrambi, zahod je izčrpal svoje kapacitete, po drugi strani pa se ruske stran iz dneva v dan krepi. Najprej je potrebovala mobilizacijo, potem je svoje naredil tok novih prostovoljcev. Prišel je čas pritiska po vsej fronti. Ne gre za večje ofenzive, ampak za nenehno mletje nasprotnika s topništvom, droni in letalstvom in poskusi manjših enot, da se premaknejo naprej. Če jim to ne uspe, se nadaljuje silovito obstreljevanje, ali pa uberejo drugo smer. Napredek je počasen in le tu in tam prinese večjo zmago, kakršna je bila nedavna osvoboditev predmestja Donecka, Avdejevke.

Na kratko, Rusi lahko izvajajo ofenzivne operacije in imajo na svoji strani čas, Ukrajinci se lahko le še branijo in upajo na čudež. Možnosti za mirovni sporazum so zdaj manjše in Ukrajina bi z njim izgubila mnogo več, kot če bi pristala na zahteve marca 2022, ampak to je edina možnost, da se prepreči izgubo še več ozemlja. Ampak, zahodni voditelji so še vedno povsem zaslepljeni in vztrajajo v vojni, ki je ne morejo dobiti. Zaprti so v svojem mehurčku in neumorno brundajo neumnosti, grozijo z novimi sankcijami, svarijo pred ruskimi dezinformacijami, preklinjajo ruskega predsednika in obljubljajo denar in orožje, ki ga nimajo več od kod vzeti. Ukrajina medtem umira.

Moje mnenje je, da bo na koncu Rusija vzela vse do reke Dneper in Odeso in da si ruski vojaški in politični vrh zahoda Ukrajine ne želita. Moje mnenje je tudi, da je vsaj ruskemu političnemu vrhu postalo jasno, da je neskončna vojna dejansko v rusko korist, saj onemogoča ponovno zbližanje s kolektivnim zahodom in izdajalsko delovanje domačih elit, ki tako rade kupujejo nepremičnine v Franciji, hodijo po nakupe v Italijo, ali šolajo svoje otroke v Združenem kraljestvu. Navezanost na kolektivni zahod bi celo lahko bila pogubna, saj so znamenja gnitja očitna, medtem ko se preostanek sveta, predvsem Kitajska, dviguje v neslutene višave. Za rusko prihodnost je obrat na vzhod ključnega pomena. Omeniti je treba tudi, da je za politično stabilnost v Rusiji ogromno naredil tudi beg dela liberalnega prebivalstva, ki zdaj ne morejo več organizirati barvne revolucije, saj jih je preprosto premalo. Pa tudi, iz Izraela, kamor so se nekateri zatekli, ni prav enostavno napadati ruske države zaradi njene vojne v Ukrajini.

Kakor vojne v Ukrajini ne moremo razumete brez spopada med Rusijo in kolektivnim zahodom, tako tudi tega spopada ne moremo razumeti, če ne vemo, da se spreminjajo globalna razmerja moči. Nič kaj zapleteno ni. Ameriški imperij je po propadu Sovjetske zveze užival popolno prevlado, a potem ga je preostanek sveta začel dohitevati. Prvi tekmec je seveda Kitajska, ki je po kupni moči že največje gospodarstvo na svetu, gospodarstvu pa v ozadju sledi tudi naraščajoča vojaška moč. V strahu, da bo prevlade konec, so v Washingtonu pripravljeni poseči po radikalnih sredstvih. V Evropi so naredili vse, da bi prišlo do preloma z Rusijo in to jim je mojstrsko uspelo. Žrtovali bodo Ukrajino in obenem tudi evropsko industrijo, ampak evropske politične elite so zdaj povsem pohlevne. Proti Kitajski želijo uporabiti Tajvan, ki bi tam odigral vlogo Ukrajine. Ni tu namen doseči vojaško zmago, ampak prekiniti politične in gospodarske odnose in nase privezati zaveznike, kakršni so Japonska, Južna Koreja, Filipini, Avstralija. Nekaj podobnega so Američani želeli tudi na Bližnjem vzhodu, le da je tam bil tarča Iran, žrtvovati pa so hoteli Savdsko Arabijo, ZAE in druge, a jim je kitajska diplomacija z zbližanjem Irana in Savdske Arabije prekrižala načrte.

Živimo v burnem obdobju boja med globalnim imperijem in njegovimi tekmeci. Posledice so gospodarski pretresi, nasilni državni prevrati, barvne revolucije, vojne, atentati, valovi beguncev in nenehna, neumorna informacijska vojna. Bržkone bo le še hujše. Tako bo, dokler ne bo doseženo neko novo ravnotežje.

Kar se tiče same Ukrajine, je pred nami še dolga vojna. Rusom se ne mudi, ukrajinske oborožene sile pa se tudi ne bodo kar čez noč sesule. Kolektivni zahod bo še dostavljal orožje, vendar z rusko proizvodnjo vsaj kratkoročno ne bo mogel tekmovati. Pričakujemo pa lahko vedno več panike, ko porazov ne bo več mogoče prikrivati. Ni izključena niti vedno hujša represija na domači fronti. Z večino politike in novinarjev, ki zagovarjajo mirno rešitev, so že opravili, a množice se kljub temu obračajo proti vojnemu hujskaštvu.

 

Ova web-stranica koristi kolačiće za poboljšanje vašeg iskustva. Pretpostavit ćemo da se s time možete slagati, ali možete odbiti ako želite. Slažem se Opširnije...

Left Menu Icon