ANTON CIZEL – PARTIZAN KI JE BIL KRŠČANSKO VZGOJEN

Piše: Jože Možina

Foto: Družina

»Jok in kriki žrtev so me zaznamovali za vedno, strašno, strašno«

Z naslovnimi besedami skoraj stoletni Anton Cizel opiše svoje travmatične spomine na povojne pomore, ki jim je kot partizan prisostvoval. Nekdanji predsednik brežiške Zveze borcev je morda zadnji neposredni očividec povojnih pomorov, ki je spregovoril za javnost, zato ima njegovo pogumno pričevanje izjemen zgodovinski pomen za slovensko družbo, ki je še vedno (ali celo čedalje bolj) okužena z revolucionarnim sovraštvom. V pričevanju, nedavno objavljenem na TV Slovenija, je Anton Cizel obudil spomin na pobijanje ujetnikov s Teharij poleti 1945, ko je bil starešina ene od barak, ki je bila natrpana z mladimi ljudmi, ženskami in fanti z območja Slovenj Gradca in Velenja.

Starešina barake na Teharjah

Anton Cizel se je v partizanih pogumno boril in prejel kar štiri odlikovanja za hrabrost in »zasluge za narod«. Velikokrat je bil udeležen v spopadih: »Boleče je bilo, ko so fantje padali v borbah, tudi moj prijatelj. Ni ga bilo več. Dali so mi ga na ramo in odnesel sem ga na pokopališče.« Bilo je veliko nasilja, že med vojno, tudi med partizani, se spominja: »Če si se komu tako majčkeno zameril, je bila to lahko velika zamera. Kaj se je potem zgodilo? Ja, 13. bataljon, so rekli, ustrelili so ga.«

Razmere so se še poslabšale »po svobodi«, ko je nastopil mir, a se je najhujša morija šele začela. S svojo enoto je bil dodeljen na Teharje in bil zadolžen za varovanje ene od barak, ki je bila prenapolnjena s civilisti, ki so jih potem vozili na morišče: »To so bile ženske, mlade ženske, matere, mladi fantje, 18, 20 let. Peljali smo jih v Mostec pri Dobovi. Trikrat sem bil kot vodnik – straža zraven. Na vsaki strani kolone so bili protitankovski jarki, tam so jih ustrelili … Ženske so jokale, mlade so bile, otroke so imele doma. Samo en mož je klical ‘Živel Tito’, samo eden.« Anton ni hotel gledati. Na vprašanje, kdo so bili ti nesrečni ljudje in ali se spomni njihovih obrazov, odgovori: »Seveda, bili so domačini, Slovenci. Prijeli so lahko kogarkoli, kriv ali ne kriv. Zasliševanja ni bilo nobenega, sodišča ni bilo nobenega. Šus! Tako je bilo.«

Antonu je to morjenje obremenilo dušo, nesrečnike je moral spremljati, ko so jih z avtobusi peljali s Teharij na morišče. »Naložili smo jih na avtobus, stali so eden pri drugem, da ne bi mogel prsta dat’ med njih. ‘Kam nas pa peljete?’ Sem rekel: ‘Greste na eno posestvo delat.’ Pa pridemo tja, pri Rokovi cerkvi je stala ena četa z lopatami na rami. Takrat so /ujeti/ videli, kaj se bo zgodilo … Strašno, strašno.« »Jaz ne bi mogel ubijati,« pove Anton prizadeto. Pobijalo se je seveda po vojni, poleti 1945. Na avtobusih je bilo okrog 70 ljudi, povsem natlačeni so bili. O poreklu žrtev Anton Cizel pove: »Slovenke, bile so iz Velenja, Slovenj Gradca, tam okrog. Vprašal sem jih: ‘Zakaj so te zaprli?’ ‘Ne vem, ne vem …’ je bil odgovor. Morda je bila trgovka pri Nemcih ali Kočevarjih, ali natakarica, zaradi takih stvari so jih. Pa vse je šlo.«

Partizan, ki je pokazal sočutje

Anton Cizel je bil krščansko vzgojen, kljub prisili, ker je bil pač v partizanski službi, je do ujetnikov pokazal človeški odnos in jim pomagal. Še ko so bili na Teharjah, jih je na skrivaj obiskoval in skupaj so tudi zapeli, in sicer stare slovenske narodne pesmi. To je bilo zdravilo ob grozi in strahu teharskega taborišča: »One so pele, jaz sem pa poleg. Stražarju sem rekel, naj nikogar ne spusti. Če lahko povem, med ujetnicami so bile tudi mati in dve hčeri. Pisali so se Preskar, imeli so trgovino in premoženje. Menda so jih zaradi tega zaprli.« Anton je poskrbel, da so dobile paket, in s tem veliko tvegal. Prišlo je povelje, da ujetnike iz barake, kjer je bil starešina, odpeljejo v smrt. Anton pravi, da je bilo v posamezni baraki natrpanih več kot 150 ljudi.

Huda jama, Mostec – o vsem je odločala partija

Stik z ujetniki, ki so šli v smrt, je imel že prej. Enkrat je bil stražar tovornjaka, ki je vozil ujetnike na morišče v Hudo jamo, tam so umirali zazidani, pove Anton: »In so umirali več dni. Zraka ni bilo.« »Ste v Hudo jamo vozili Slovenci ali kdo drug?« »Ja, Slovenci, poleg mene sta bila še dva v spremstvu za stražo. Nič več.«

Anton je imel takrat položaj vodnika, hoteli so, da bi nadaljeval kariero v jugoslovanski armadi: »Hoteli so, da grem na tečaj in dobim položaj zastavnika,« on pa je komaj čakal, da se demobilizira. In to mu je oktobra 1945 tudi uspelo. Silili so ga še v milico, a je odklonil, rekoč, da je sit orožja. Seveda je na njegovo odločitev vplivalo tudi to, kar je doživel na moriščih: »To ostane. Je to breme? Strašno, strašno, še vedno slišim jok. Ko so jih naložili v avto, ni nobeden vedel, da gredo v grob, nobeden. Ko pa so prišli v Brežice, so videli četo z lopatami. So pa vedeli. Jok, jok, jok … Jokali so, da se je avtobus tresel, ko so videli, kam gredo,« je znova obudil spomin na morijo, ki mu ne da miru. Spomni se tudi zajetih Hrvatov in pogovora z enim od njih: »Za spomin mi je dal verižico in križec … šli so v smrt. Revež je bil, nič kriv, samo vojak je moral biti. Tudi mi Slovenci nismo bili nič krivi, samo tam smo morali biti. Izhoda za nas ni bilo.«

Modrost sina Milana

Očetovim spominom se je pridružil tudi sin Milan, ki je očetu stal ob strani, ko se je ta odločal, da bi to, kar je doživel na moriščih, povedal za oddajo Pričevalci na TV Slovenija. Milan je razvil visoko občutljivost do tem, ki sprožajo boleče spomine pri očetu. O spravi razmišlja iskreno in zrelo: »Sprava nikakor ni možna s pristopom: pozabimo, kar je bilo v preteklosti, ampak mi si moramo okrog preteklosti naliti čistega vina in s tem čistim vinom vstopiti v prihodnost. V vsakem primeru, v presežni naravi našega prostora in našega planeta je, da se ne more vstopiti v proces neke sprave, ne da smo počistili za sabo in sprejeli dejstva takšna, kot so. Vsako skrivanje, vsako karikiranje dejstev, ki so se zgodila, vodi samo v nadaljevanje stanja, ki pravzaprav nikamor ne pelje.«