MADE IN SLOVENIA: KAKO SU KOMUNISTI KRADLI VILE

Objavljeno 11/11/2023

Tekst: Luka Perš

Čas je, da se enkrat za vselej zapiše resnica o znamenitih ukradenih vilah, ki so jih po vojni “nacionalizirali,” lastnike pa ubili, obsodili na dolgoletne zaporne kazni v Lepoglavi ali na Golem otoku ali pa jih preprosto izgnali iz države, ker so bili nemške narodnosti ali pa židje.

Koliko je bilo še takšnih usod, Tanja Fajon, ki s ponosom neguješ tradicije komunistične revolucije?!

Zaradi “dobljene” čudne tožbe po zelo hitrem postopku, da se mora aktualni predsednik vlade Janez Janša opravičiti, da Socialni demokrati ne domujejo v ukradeni vili ter jim poplačati odškodnino v višini 10 tisoč evrov. A so si Socialni demokrati zabili avtogol, saj se je v naslednjih dneh slovenski javnosti predstavilo kopico dokazov o spornost vseh njihovih nepremeničnin.

Na kratko, zgodba je zelo preprosta. Po koncu druge svetovne vojne so komunistične oblasti v Sloveniji v imenu nacionalizacije zaplenile na stotine nepremičnin. Največkrat so lastnike teh nepremičnin po krivičnem obsodili na ljudskih sodiščih zaradi kolarboriranja z okupatprjem, jim odvzeli državljanske pravice in zaplenili vso premoženje. Nekatere so ubili celo brez sojenja, druge izgnali v zapor ali so jih poslali na prisilna dela. Šestnajst nepremičnin je sedaj v lasti stranki SD. To je tisto ukradeno premoženje, ki se jim očita. Ob zadnjih polemikah v javnosti okrog Moskovičeve vile se je oglasila tudi Judovska skupnost Slovenije.

V Judovski skupnosti Slovenije so poudarili, da problem Moskovičeve vile ni toliko v formalnopravnih dilemah, koliko je v pomanjkanju pravičnosti. “In če se pravo oddaljuje od pravičnosti, imamo sodbo velenjskega sodišča. O pravni korektnosti bo presodilo višje sodišče, vendar je premier Janez Janša zadel bistvo in v ničemer ni zgrešil. Povedal je za SD bolečo resnico,” je pojasnil podpredsednik Igor Vojtic.

Judovska skupnost Slovenije pričakuje restitucijo zaplenjenega premoženja v holokavstu umrlih članov, ki niso imeli dedičev. Po koncu tega procesa so pripravljeni zamenjati druge nepremičnine za Moskovičevo vilo, kajti ta ima za judovsko skupnost velik simbolni pomen.

“Za SD predstavlja stavba očitno moralno breme ter jim nenehno obuja slabo vest”, je še ocenil Vojtic za Nova24tv.

Poglejte si fotografije vil in hiš, ki so jih zaplenili komunisti s svojo krvavo revolucijo!!!

Da je komunistična partija morala poskrbeti za svoje prišleke iz tujine priča dokument, kjer piše, da morajo komunistične oblasti na Primorskem urediti vse dokumente za bivanje in delo dveh italijanskih komunistov, ki so ju italijanske oblasti iskale zaradi uboja tisočev fašistov.

Slika 1.: Dva ključna dokuementa, ki dokazujeta, kako so komunisti plenili premoženje nič krivim bogatim meščanom Ljubljane (arhiv Boris Cipot)

Drug dokument se je v teh dneh spet pojavil velikokrat na svetovnih omrežjih. To je dokument, kjer Komisija narodne imovine izdala ukaz, katere nepremičnine se morejo zapleniti, da bodo v njih nastanjeni ministri. Tukaj si lahko ogledate nekaj zaplenjenih hip in v nadaljevanju dokument, komu so vse zaplenili nepremičnino:

Slika 2.: Zaplenjnena vila dr. Bogomila Remeca na Zarnikovi ulici 17 v Ljubljani

Slika 3.: Zaplenjena hiša na Groharjevi cesti 8 v Ljubljani

Slika4.: Vila Moskovič in sedež stranke Socialnih demokratov

Slika 5.: Zaplenjena vila na Vrtača 9 v Ljubljani

Slika 6.: Zaplenjena vila na Erjavčevi cesti 27 v Ljubljani

Slika 7.: Še ena vila, ki so zaplenile komunistične oblsti je bila tudi vila na Rožna dolina 8 v Ljubljani. V njej je nekaj časa prebival tudi eden izmed takratnih ameriških ambsadorjev v Ljubljani

Josip Vidmar priznal da živi v ukradeni Dukićevi vili

V Slovenskih novicah so zapisali zgodbo o Dukičevi vili v Ljubljani. Tako opišejo zgodovino hiše na Cesti 27. aprila 1 v Ljubljani. Po vojni je v tej družini živela družina Josipa Vidmarja mlajšega.

Le ta je bila zgrajena leta 1911, v njej pa se je rodil slovenski dramturg Andrej Hieng. Zaradi bankrota njegove družine je hišo odkupil gradbeni podjetnik Adolf Leo Dukić. V njegovih blokih v središču Ljubljane pa so večinoma živeli partijski funkcionarji, diplomati, višji policijski predstavniki in sodniki in direktorji.

V času vojne je živel v Ljubljani. Zaradi svoje judovske krvi po materini strani je zbežal pred nacisti v sosednjo Italijo. Takoj po vojni je bila Dukiću odzveta hiša na vojaškem sodišču avgusta 1945. Zaplenili so mu med drugim desetine stanovanj v Dukićevih blokih na današnji Stefanovi. Stanovanje je dobila ljubljanska občina.

Slika 8.: Dukićeva vila

Na procesu je bil Adolf Leo Dukić ne le razlaščen, ampak tudi obsojen, zaprt je bil osem let. Ko jih je odsedel, je odšel v Avstrijo v Wienner Neustadt. Po letu 1970. je Josip Vidmar dobil sporočilo, tako se spominja njegova hčerka Živa, da je Dukić zapravil vse preostalo premoženje in živi v velikem pomanjkanju. Vidmar naj bi zaprosil takratnega predsednika slovenskega izvršnega sveta Staneta Kavčiča, naj Dukiću dodelijo rento, če so mu že po nedolžnem vse zaplenili, vendar je bil zavrnjen. Dukić je v revščini kmalu za tem umrl so zapisali v Slovenskih novicah.

Svojo kruto izkušnjo s komunističnim režimom v svoji avtobiografiji izpove Boris Cavazza

Še bolj pa je odmevalo odkritje spletnega medija Nova24tv. V avtobiografski knjigi Borisa Cavazze odkrili šokantno priznanje o zaplemembi nepremičnine, ki jo je tedanja žene Cavazze, Mojca Sitar.

“Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni. Zato imam svoje mnenje o povojnih pobojih. Svoje mnenje imam o zgodovini te države. Verjetno bodo to zaključili dostojanstveno, da bi vsaj,” piše v biografskem romanu o igralcu Borisu Cavazzi, izpod peresa novinarke Vesne Milek pišejo na Nova24tv.

V biografskem romanu z naslovom “Cavazza”, avtorstva Vesne Milek, ki je zbirka utrinkov iz življenja slavnega igralca Borisa Cavazze, je zapisana tudi tragična zgodba Borisove žene Mojce Sitar, ki jo je komunizem trajno zaznamoval, s tem pa spremenil tudi Borisov pogled na sistem, prisilne razlastitve in na povojne poboje. Boris in Mojca sta se znašla skupaj, vsak s svojo družinsko tragedijo. Za njeno dolgo časa ni vedel. Nekoč pa mu je žalostno družinsko zgodbo zaupala njena mati Mara. Mojčin oče je bil razgledan mož in človekoljub, po prepričanju pa krščanski socialist. V času vojne so ga partizani želeli v svojih vrstah, a je odklonil, med drugim zato, ker je moral skrbeti za družino pišejo na Nova24tv.

Imel je namreč tri otroke, od tega dva prizadeta dojenčka. Obenem je partizanom dejal, da jim lahko ponudi drugačno pomoč. Šesti dan po osvoboditvi leta 1945 pa se ni več vrnil domov. Žena ga je čakala sama s sestradanimi otroki in upala, da ga ni doletelo najhujše. Mojca je bila stara šele tri leta, ko je njen oče izginil. Bila je najstarejša od treh otrok. Dvojčka pa sta bila prizadeta zaradi težkega poroda. Eden od dvojčkov – Andrej ni mogel govoriti, zato so ga oblasti s silo vzele in ga odpeljale v zavod, v Hrastovec. Mati je oblasti rotila, da naj ga vrnejo, saj da ni nor, le da ne more govoriti, a brez uspeha. Prav tako dolgo časa družina ni vedela, kaj se je z očetom zgodilo. Šele po mnogo letih se je izvedelo, da je bil ustreljen za Škofijsko gimnazijo pišejo na Nova24tv.

Mojčina družina pa je imela veliko hišo, vilo, in sicer ob sedanjem FDV-ju. Oče in mati sta jo sama postavila. Mati je bila zaposlena kot učiteljica, zatem pa kot računovodkinja in je sama preživljala tri otroke. Leta 1963 pa se je pred hišo ustavil policijski kombi. Iz njega je izstopila gruča miličnikov in jih brez opozorila nasilno izselila, ker si je nekdo od partijskih veljakov, nekdanjih prvoborcev pač zaželel prav njihov dom. Iz nje so jih izgnali mimogrede, čez noč, kot kakšne pse. Obenem so morali vse svoje stvari pustiti za seboj. Tam so ostale družinske fotografije, knjige, spomini itd. Mati jih je prosila, da bi lahko obdržala vsaj en del hiše, ker ni imela kam z majhnimi otroki in jih ni hotela oddati v zavod. Obenem sta bila dvojčka povsem odvisna od nje zaradi svoje prizadetosti pišejo še na Nova24tv.

Zakonca Hribar doletela kruta usoda komunistične krvave revolucije

Zelo kruto usodo sta doživela s strani komunistične zakonca Hribar. Njun nečak Peter Hirbar je pred leti predstavil zelo neživljensko zgodbo svojega teto in strica.

Kot piše Siol, so ideološko indoktrinirani mladi vosovski likvidatorji Kot pravi Peter Hribar, ki je zelo podrobno raziskoval primer umora svojega strica in tete, je likvidacijo izvedla gorenjska varnostnoobveščevalna služba (VOS) oziroma njena krajevna izpostava. Po mnenju Petra Hribarja je umor zakoncev del partijskega “čiščenja” v tem obdobju, krajevni vosovci pa naj bi sledili tem partijskim navodilom z vrha piše novinar Siola Aleša Žužek.

Partizani so v okviru Kokrške čete organizirali skupino devetih zelo mladih partizanov, ki so jih primerno ideološko pripravili. Eden od njih se je poimenoval Komisar. Te vosovce so dva meseca pripravljali na likvidacijo piše v članku z naslovom Kdo sta bila umorjena zakonca Hribar z gradu Strmol na Siolu.

Slika 9.: Zakonca Hribar in komunistična elita, ki je pri biljardu uživala na njunem Gradu Strmol

Partizani Radu Hribarju “prilepijo” oznako narodnega izdajalca Na grad Strmol so prišli 4. januarja 1944 ob 11. uri zvečer, in sicer s pretvezo oziroma zvijačo. Veljala je namreč prepoved spuščanja ljudi v grad. A je Ksenija, ki je prišla na balkon, prepoznala človeka pred gradom in mu odprla vrata. In s tem zapečatila svojo in moževo usodo.Partizani so Rada Hribarja v sodbi (ki v pisni obliki sploh ne obstaja) razglasili za vojnega zločinca in narodnega izdajalca, za kar pa ni bilo nobenih dokazov. Rado Hribar je posmrtno opran krivde Čeprav ni sodbe, pa obstajata dva dokumenta krajevne VOS, ki sta nastala nekaj dni po umoru. V teh poročilih vosovci pišejo, da so izvedli likvidacijo, in opisujejo, da je odziv prebivalstva na umor odklonilen. Leta 2000 so na kranjskem sodišču sorodniki dosegli razveljavitev sodbe v celoti. Radu Hribarju in njegovim bratom so premoženje (Strmol, Šumi, Pletenina) po vojni zaplenili, češ da so narodni izdajalci. Premoženje so dobili sorodniki vrnjeno po osamosvojitvi v okviru denacionalizacije piše Žužek v svojem članku.

Strmol – od vikenda komunističnih oblastnikov do kulturnega spomenika Grad Strmol je bil po vojni protokolarni objekt oziroma vikend slovenskega partijca Ivana Mačka-Matije, pa tudi prvega med slovenskimi komunisti Edvarda Kardelja. Leta 2004 je bil Strmol z denacionalizacijo vrnjen lastnikom in razglašen za kulturni spomenik državnega pomena še piše na Siolu.

Socialni demokrati, čas je da priznate, kako so vaši predhodniki prišli do premoženja! Zakaj svojih nepremičnin ne podelite nevladnim organizacijam v brezplačno last ali bi jih lahko predelali v stanovanja za mlade družine!

Za konec povabilo k branju zbornika dr. Milka Mikole Zaplembe premoženja v Sloveniji v obdobju 1943 do 1952, ki ga je izdal Zgodovinski arhiv Celja. https://www.zac.si/wpcontent/uploads/Publikacije_2017/zaplembe_premozenja.pdf