ODPRTO PISMO ŽUPANJI OBČINE KRANJSKA GORA IN VSEM VPLETENIM IN ODGOVORNIM ZA POSEK DREVES V PARKU V MOJSTRANI
Tekst: Tina Mar
Foto: Alpska lista
Dragi naši izvoljeni v Občina Kranjska Gora,
ogorčena sem nad posekom parka za gasilnim domom v Mojstrani, ki je bil sicer manjši a z dušo. To so bila ena redkih starih dreves, ki so še ostala v vasi. Z vsem spoštovanjem bi vas rada opomnila, da ste od krajanov izbrani in naj bi delali za dobrobit krajanov. Zato se je pri večjih projektih potrebno posvetovati z krajani. Predvsem pri poseku in spreminjanju naravnih parkov. Stavba se hitro naredi in tudi hitro lahko poruši, dreves pa nihče ne more pričarati nazaj. Stoletno delo narave je izgubljeno. Veliko nam pomenijo parki, drevesa in klopice, kjer se naužijemo miru tudi kadar ne moremo v gozdove in planine.
Čutim, da je prav, da vam pošljem svoje razmišljanje, odziv in izraz ogorčenja na dogodek, ki se je zgodil 21. 9. 2023., ko se je v Parku za gasilskim domom v Mojstrani zgodil posek mogočnih, sto in več let starih, zdravih dreves, večinoma so bile to breze, nekaj pa tudi kostanja.
Čeprav imam stalno bivališče na Jesenicah, že skoraj štiri leta živim v Mojstrani. Tako-rekoč čez Bistrico nasproti Parka.
Tudi odraščala sem na Dovjem, zato so mi ti naši, lepi kraji zelo ljubi in še vedno se počutim kot domačinka, čeravno sem vmesnih dvajset let preživela na Jesenicah.
Dneva, ko so kot domine padala zdrava in mogočna drevesa ne bom pozabila nikoli. Pretresljivo in žalostno je bilo poslušati predirljiv zvok motorke, tope in zamolkle udarece dreves, ko so le-ta padala na tla, ko so umirala, ker je nekdo tako odločil in določil. Ker, če si Človek ob takih prizorih nikakor ne moreš ostati ravnodušen in brezbrižen.
Nekako sem izvedela tudi, kaj je bil namen tega krutega in nerazumnega poseka, jaz ga imenujem kar “masaker”, drevo je pač živo bitje, kakor koli že obrnemo. Širil se bo gasilni dom. V redu, vse lepo in prav. Podpiram.
Ampak se mi takoj zatem pojavlja vprašanje, kako ogromna bo morala biti nova zgradba, če so (bila) drevesa takoj ob strugi tako moteča, so (bila) dejansko v napoto, ali se je enostavno rezalo in žagalo vse povprek, če se je že ravno začelo. Logika in ZKP (zdrava kmečka pamet) nam lahko pove, da novograjena zgradba čisto do struge itak ne sme.
O drugih (eur) namenih pa ne želim ugibati.
Izgovori, razlaga ali opravičila v smislu, da so (bila) drevesa nevarna, tudi ne zdržijo. In če bi tako tudi v resnici bilo, bi jih mogoče lahko (samo) prirezali. Vedno se z dobro voljo in pravim namenom najde neka rešitev ali sredja pot, ki služi vsem deležnikom.
Ali se sploh zavedate, da je bil ta mali in simpatični park čudovita naravna kulisa in “dom” Triglavskim pravljicam in njih junakom, ki so se v njem ustavile in so navduševale skupine otrok od blizu in daleč.
Ali veste, koliko kolesarjem, sprehajalcem, turistom in starejšim ljudem so v neznosni poletni vročini drevesa s svojimi krošnjami v uglašenem duetu skupaj z Bistrico ponudila hladno, osvežilno in naravno senco? Ne veste. Videti jih je bilo namreč precej, navdušenih, zadovoljnih in hvaležnih, da še obstajajo tako čudoviti koščki Narave.
Zanima me tudi, kako gre skupaj ta posek z nedavno pridobitvijo naziva Gorniške vasi in ali je tako dejanje v Gorniških vaseh običajna (stalna) praksa in ali ni filozofija Gorniških vasi nekaj popolnoma drugega?
In še eno vprašanje, ki je tukaj na mestu se glasi, zakaj javnost o tem konkretnem dejanju ni bila seznanjena in vprašana, ali se s tem strinja?
Mimogrede vas prosim še, naj to ne bodo retorična vprašanja, ker nanje želim odgovore.
Tudi zato, da vi sami in vsi odgovorni in vpleteni globoko in iskreno razmislite in si/nam odgovorite, ali je bilo to ZARES potrebno. In čemu.
Da vso to žalostno in nedopustno dejanje mogoče vsaj malenkost umilite, pa vam za konec predlagam, da na mesta, kjer so stala podrta drevesa v doglednem času posadite nova.
Hvala.