CENE LETIJO V NEBO

Objavljeno 17/06/2022

Besedilo: Mitja Zupančič

Kot da ne bi bilo že vsega hudega dovolj, ko smo hirali skozi dve kovidni leti, smo postali še pasivni deležniki vojne med Rusijo in Ukrajino, beri Rusijo in zahodnim svetom z ZDA na čelu, ki bo imela velike ekonomske in socialne posledice ter pričakovano geostrateško preobrazbo sveta.

Hkrati smo odvisni od trenutne politične volje vsakokratnih oblastnikov in njihovih usmeritev. Kot majhna deželica želimo z iztegnjeno roko mahati in opozarjati, da smo tudi mi pomemben akter, četudi včasih to počnemo precej nediplomatsko in nepremišljeno. Važno, da se nas sliši danes, kaj bo jutri, pa itak nikomur ni več mar.

V tem primežu se je našla Slovenija in njen narod, ki je na eni strani res delaven in pošten, po drugi pa precej nečimrn in vase zagledan. Če je le mogoče, mora biti prvi in edini, ne glede na ceno, ki jo kasneje plačuje. V tem smislu si ne prizna niti takrat, ko zavozi in je v resnici hudo.

Država Slovenija ni mesto Ljubljana, pa tudi ne slovenska Istra s štirimi večjimi kraji na obali, ki kar dobro živijo od turizma in »Ljubljančanov« – vikendašev, žabarjev oziroma kakorkoli jih že imenujejo. A dejstvo je, da brez njih bi skozi vse leto tenko piskali. Zanimiv pa je fenomen: ko se človek sprehaja na Rašico nad Ljubljano, mimo njega drvijo sami luksuzni avtomobili, večinoma s koprskimi registracijami. Trend ali moda, morda pa praktičnost, saj je na slovenski obali na parkirišču bolj varno pustiti avto s koprsko registracijo kot pa s kakšno drugo, bog ne daj z ljubljansko. Kam smo prišli?

Ja, kam nas pelje pot, ko večinski del slovenskih družin bije ekonomsko plat zvona skozi družinske proračune, ko se vse noro draži, predvsem hrana in energenti, napoved za jesen pa je energetsko obubožanje in nove bolezni. Kdo je tu jasnovidec oziroma v katerem grmu tiči ta zajec, pa vedo politiki in mediji, ki so v Sloveniji zelo specifični, večinsko v rokah par zasebnih medijskih mogotcev, imajo pa moč ustvarjati javno mnenje, postavljati in odstavljati politike, diskvalificirati ali povzdigniti posameznika, vse v dogovoru kapitala in lastnika, zaplankano ljudstvo pa jim sledi in se repenči, bistroumi in prepira po socialnih mrežah.

Zadnji primer je zelo zanimiv, ko je Okolje Piran pripravilo nov spot o čistoči v mestu in opozorilo na grde razvade naseljenega ljudstva, namesto vsebinske debate pa se je vnel živahen prepir o tem, zakaj besedilo izvaja tuj estradnik v neslovenskem jeziku. Namen je dosežen – medijska odmevnost, četudi z negativno konotacijo.

Ampak, kje smo v resnici? Navtika se vrača nazaj na stara tranzicijska pota in je dosegljiva ter rezervirana samo še za elito z dovolj denarja. V tistem svetu se vse še bolje obrača in vrti kot pred koronskim časom. Navtični sejem v Portorožu je bil najavljen z velikimi besedami in obljubami, a je tiho izdihnil in poniknil še vsaj za leto dni. Nič ni več tako, kot je bilo, pa čeprav so v organizacijo vpeti isti ljudje in enake strukture. Cene turističnih aranžmajev se dražijo, pridobili so le tisti, ki so si zgodaj rezervirali počitnice in jih tudi plačali, kar pa še ne pomeni, da se jim ne bo zgodil kakšen neljubi pripetljaj, navkljub rezervaciji in plačilu zaseden apartma ali nezadovoljstvo sobodajalca, morda celo doplačilo. Sploh pa večina spet čaka na svojih 14 dni, ko bo zasedla vse turistične kapacitete v naši južni sosedi, ne glede na navite cene. Zdi se, da je turistična Hrvaška kot tiskarna, ko je vsak mesec v ponudbi nova cena za natis, tudi časopisa, ki je v zadnjem letu dni višja za več kot 40 %. Koliko časa še in kako naprej, se bo vsak odločal sam, tudi mi v uredništvu našega in vašega časopisa.