KOČEVSKI ROG – MRTVE JE TREBA POKOPATI!
Avtor: Bogomir Štefanič/Družina
Foto: Počasni bleiburški vod
V letu, ko so pred slovensko javnost s pretresljivo prepričljivostjo v podobah, ki so jih prinesle razstava, film in dokumentarna knjižna monografija, stopile žrtve iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, je tudi obletna spominska maša ob roškem breznu pod Krenom izzvenela v jasnem sporočilu: mrtve je treba pokopati!
Celonočno bdenje skupine romarjev v kapeli Božjega usmiljenja pod Krenom, ki ga je spremljala tudi vztrajna molitev dežja, se je v dopoldanskih urah prve junijske sobote prelila v spominsko slovesnost, ki je v molitvi rožnega venca, mašni daritvi in kulturnem programu po njej znova povezala številno verno občestvo z vseh koncev slovenskega kulturnega prostora.
Kaj so osrednja sporočila letošnje, že 35. maše za pobite domobrance in druge žrtve komunistične revolucije? Ponudili so jih mašni nagovor prvega med številnimi somaševalci, ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, apel duhovnikov dekanij Črnomelj in Kočevje, naslovljen na nosilce izvršne oblasti, ter osrednji govor v kulturnem programu dr. Jožeta Rožanca.
Nadškof Zore: Bratje in sestre, pridite ven!
Nadškof Zore je v izhodišče svojega nagovora postavil odlomek iz knjige Franca Pedička Razklani čas. Znani slovenski pedagog, ki je šel sam skozi Vetrinj in Teharje, je v njej med drugi zapisal: »Ne vem, ali se je Slovenskem še kdaj toliko molilo, kakor se je maja in junija petinštiridesetega leta. Tako iz ranjenih in izdanih src in duš! Molilo se je v Vetrinju, posebno ob spoznanju, kam vozijo tisoče fantov in mož domobranske vojske. Molilo se je na Teharjah, dan in noč, tiho in vpijoče, roteče in odpuščajoče. Lahko slutimo, kako se je molilo v Rogu pred zadnjimi smrtnimi dihi tisočev in tisočev. Molilo se je po vseh slovenskih domovih, ki so pogrešali drage svojce. Tri četrt Slovenije je bila ena sama velika molilnica, pritajena cerkev, prepolna hlipajočih mater, žena in otrok. Okrog njih pa pesem in vrisk pijanega, maščevalnega in preklinjajočega zmagoslavja. /…/«
Pedičkove besede potrjuje pričevanje Franca Dejaka, enega od tistih, ki so se čudežno rešili iz brezna pod Macesnovo gorico, kjer so bili (ne pa pod Krenom) dejansko pomorjeni slovenski domobranci. Nadškof je v mašnem nagovoru navedel tudi njegove besede, zapisane v knjigi Ušli so smrti: »Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo. Klicali so: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Nekateri so glasno molili, drugi najbrž po tihem. Vsi še živi pa smo se pripravljali na onostranstvo. …«
Na eni strani torej molitev. Kaj pa na drugi? Pobiti dejansko niso nikoli zares umrli, s svojo navzočnostjo so vznemirjali čas in prostor, zato jih je bilo treba pokopati čim globje v fizičnem in duhovnem smislu: prvo ponazarja tri tisoč kubičnih metrov skalovja, zminiranega na posmrtne ostanke žrtev pod Macesnovo gorico, drugo zaukazani molk, ki ga nihče ni smel prekršiti, sicer je tudi sam stopil na pot pomorjenih. A oboje je bilo, kot je dejal nadškof Zore, premalo, da bi storilci mirno živeli in mirno spali, ves mehanizem zastraševanja in prisilnega molka ni mogel opravičiti zločina. Zato je bilo potrebno poseči po še eni stvari: vse tisoče in tisoče pomorjenih oblatiti kot narodove izdajalce.
Kaj od tega je ostalo do danes? »Vseh tri tisoč kubičnih metrov skal in zemlje je bilo izkopanih in kosti teh ljudi čakajo na človeka vreden grob. Primež zaukazanega molka se je razblinil in prej tihe misli, ki so jih včasih ljudje skrivali še sami pred sabo, da jih ne bi slišala nepoklicana ušesa, se danes izgovarjajo na glas in so zapisane v knjigah, ki jih je vedno več in so podkrepljene s pričevanji in dokumenti,« je razmere opisal ljubljanski nadškof.
Po njegovih besedah nas zatorej čaka še dvoje težkih, morda najtežjih dejanj: »Hotel sem reči, da jih je treba oprati madeža izdajstva. Pa vem, da ta beseda ni prava. Saj izdajstva ni bilo. Ožigosanje s tem dejanjem je služilo istemu namenu kot miniranje brezen in molk. Prikriti so morali zločin – morda celo bolj sami pred sabo, kot pred tistimi, ki so smeli samo v srcih jokati za svojimi pomorjenimi.« Kot narod si bomo tudi morali priznati, da se je morija začela veliko prej, preden so ljudje, ki so noč za nočjo trepetali za življenje, sklenili, da ne bodo dovolili, da jih ustrahujejo, da jim ropajo imetje in da jih morijo. »Je lahko izdajalec nekdo, ki brani svojo ženo in otroke, ki brani domačijo?« se je retorično vprašal nadškof Zore.
Nadškof mašni nagovor je zato izzvenel kot poziv slovenskemu narodu, predvsem pa odgovornim v državi, da končno stopimo pred vse pomorjene in jim zakličemo: »Bratje in sestre, pridite ven. Pridite ven iz brezen in tankovskih jarkov, pridite ven iz rudniških jaškov in vseh skritih krajev, kamor so vas odvrgli, pridite ven izpod razstreljenih kamnov in izpod tovarniških odplak, predvsem pa pridite ven izpod vseh tistih besed, s katerimi so hoteli umazati vaša življenja in vašo ljubezen do svojih in do domovine. Dokler bomo molčali pred samopašnostjo posameznikov, ki se postavljajo nad človečnost in pravico, toliko časa bodo lepe besede zvenele v prazno. Šele ko bomo zanje našli primerno pokopno mesto – in skupaj z drugimi sem prepričan, da je to na Ljubljanskih Žalah –, jih bo naš narod resnično sprejel v svojo sredo. Takrat bomo dejansko stopili na pot sprave in prihodnosti.«
Duhovniški apel: V nebo vpijoča sramota!
Med roškim občestvo je odmeval tudi apel, ki so ga duhovniki dekanij Črnomelj in Kočevje glede nesprejemljivega ravnanja s posmrtnimi ostanki 3.450 žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu (že poldrugo leto so »začasno« v garaži komunalnega podjetja) naslovili na slovensko vlado, po maši pa ga je predstavil sedanji viniški in nekdanji kočevski župnik Tone Gnidovec.
Podpisniki apela z žalostjo ugotavljajo, da se od lanske roške slovesnosti ni zgodilo nič, da bi 3.450 pobitih, stlačenih v zabojnike in deponiranih na komunali v Kočevju, bilo krščansko pokopanih. Razstava o izkopu teh žrtev (trenutno je na ogled v Kopru, nato se seli v Novo Gorico) je sicer pomenljiva in razkriva grozote tega bratomora, a to je le en korak, kajti »čakanje kosti v zabojnikih, odmaknjenih od dostopa svojcem in duhovnikom, je v nebo vpijoča sramota za državo Slovenijo in vse nas«. Ko so bile kosti še v jami, je bilo tam, kot ugotavljajo podpisniki apela, »znamenje križa in vsaj občasno kakšna sveča ter molitev obiskovalca. Sedaj so pa pokojni zaprti za garažnimi vrati komunalnega podjetja in čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice«.
Duhovniki verjamejo, da se vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Nova Slovenska zaveza ter ostale skupine iskreno trudijo za dokončen pokop v Ljubljani na Žalah, vendar zaradi znanih ovir to traja predolgo in bo žal še trajalo, »mrliča pa je treba pokopati v najkrajšem možnem času«.
Zaradi takih okoliščin duhovniki iz Bele Krajine in Kočevske predlagajo in izvršno oblast prosijo, da »omogoči javnosti na začasni lokaciji fizičen dostop do ostankov pokojnih, še zlasti svojcem in duhovnikom. Predvsem se naj ob naše pokojne postavi križ, ki govori o njihovi veri, in viden napis z osnovnimi podatki. Na vidnem mestu naj bo pojasnilo, zakaj še niso pokopani.«
Svoj poziv so duhovniki sklenili z besedami: »Verujoči se z mrliči ne moremo podajati v političen boj, ampak pričakujemo za njih pieteten pogreb v blagoslovljeno zemljo. Do tedaj želimo imeti prost dostop po posmrtnih ostankov pobitih, da ob njih lahko molimo in jim izrazimo spoštovanje.«
Dr. Jože Rožanec: Pričajmo za resnico!
Osrednji govornik kulturnega programa, ki ga je Nova Slovenska zaveza pripravila po maši, je bil letos dr. Jože Rožanec, potomec slovenskih političnih emigrantov, sicer strokovnjak na področju strojnega učenja.
V svojem nastopu je izrisal celovito zgodovinsko fresko dogajanja v slovenskem narodu, v katerega je zaseka nasilna komunistična revolucija. Kot nešteta krščanska znamenja in kapele pričajo o veri naših prednikov, je po drugi strani naša domovina posejana tudi z zamolčanimi in prikritimi kraji, kjer je bila prelita kri mučencev in kjer še ležijo njihovi posmrtni ostanki. »Danes smo zbrani v Kočevskem Rogu, na enem od več kot sedemsto komunističnih povojnih morišč, ki težijo našo domovino Slovenijo. To so kraji sovraštva, trpljenja in smrti – a so tudi kraji ljubezni, odpuščanja, Božje milosti in luči,« je zbrane pod roškim Krenom uvodoma nagovoril Rožanec. Nato jih je spomnil na ključne poteze dogajanja pred več kot 80 leti.
Po skoraj dveh letih sodelovanja komunistov z nacisti, vse od podpisa pakta Ribbentrop-Molotov do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, so komunisti leta 1941 opustili retoriko protiimperialističnega boja in privzeli masko in taktiko osvobodilne fronte: »Z retoriko osvobajanja so slepili mnoge, ki so verjeli, da se bojujejo proti okupatorju, ob tem pa uvedli krvavo revolucijo, katere namen je bil vzpostavitev komunističnega režima in tudi sprememba značaja slovenskega naroda.« Sledilo je načrtno ubijanje vodilnih osebnosti, ki so bili revolucionarjem napoti: Fanouš Emmer, Franc Župec in Jaroslav Kikelj, Ivo Peršuh in Fortunat Majdič, dr. Lambert Ehrlich, ban Marko Natlačen … Ti in številni drugi umori pa se, kot je dejal roški govornik, niso končali z umorom telesa: »Žrtvam so odvzeli tudi dobro ime, ko so širili lažne govorice. Nekaterim so tudi oskrunili ali onemogočili grobove – da še danes ne vemo, kje čakajo na vstajenje.« Morija pa se ni končala z vojno, kajti »maliku revolucije so žrtvovali še na tisoče Slovencev, ki so jih pomorili po koncu vojne širom Slovenije«. Za mnoge izmed teh, katerih morišča so znana, še ni možen dostojen pokop kljub demokratični ureditvi Republike Slovenije, je opozoril roški govornik.
Takšna razmere pa so bile dejansko vnaprej napovedane: nanje so opozarjale papeške okrožnice, na nevarnost komunizma je vztrajno opozarjal tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Komunistični režim pa kljub svoji sprevrženosti, kot je dejal dr. Rožanec, ni uspel predrugačiti in zlomiti vsega: »Generacija, ki je trpela in se branila pred komunistično revolucijo, je tudi doživela propad režima in nastanek samostojne države Slovenije. Kot Mojzes so ugledali obljubljeno deželo. Osamosvojitev je uspela ob naporu Slovencev v Sloveniji in po svetu: tistih, ki so pretrpeli leta suženjstva v režimu, in tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti vse in so zaživeli v tujini. Tudi vseh, ki osamosvojitve niso doživeli, a so v srcu Slovenijo nosili do konca. Teh, ki so se vrnili, in onih, ki so zaspali na tujih tleh.«
A razpad komunističnega režima je hkrati pomenil razplod komunistične zmote, ki v mnogih oblikah še danes razkraja družbo, je misel filozofa dr. Milana Komarja povzel Rožanec. Zastavlja se torej vprašanje: kako obnoviti vse, kar je bilo izbrisano, porušeno in pokvarjeno? Roški govorec je odgovor med drugim poiskal v besedah blaženega Lojzeta Grozdeta: »Današnji svet za svojo rešitev […] potrebuje predvsem delavnih svetnikov.« Brezboštvu se torej lahko zoperstavimo »samo s svetostjo,« je dejal Rožanec; svetniki pa so navadni ljudje, »ki si vsak dan prizadevajo slediti Bogu oz. živeti resnicoljubno in razdajajoč se iz ljubezni do Boga in drugih«.
Ker torej ljubezni ni brez resnice, je roški govorec zbrane ob brezno pod Krenom pozval: »Na tem svetem kraju prosimo Boga moči in pomoči, da bomo hoteli videti in znali povedati, kaj se je zgodilo. Da bomo pričali za resnico. Da bomo prenesli svetli zgled naših mučencev bodočim rodovom. Predvsem pa, da nas trenutek smrti najde pripravljene, tako kot so bili oni: z izprašano vestjo, z rožnim vencem v roki, z molitvijo na ustih, v stanju posvečujoče milosti, odpuščajoč vsakršno krivico. Verujemo v občestvo svetnikov: na tem svetem prostoru niso samo posmrtni ostanki mučencev – mučenci sami so živo navzoči kot del poveličane Cerkve, ki nas spremlja in se z nami bori, da dosežemo nebesa. Slovenski mučenci, prosite za nas!«
