SMUČIŠĆE KANIN PRED PONOVNIM PROPADOM

Avtor: Tilen Majnardi

Foto: Ski resort Kanin

Letos Kanin, slovensko edino pravo visokogorsko smučišče, praznuje 50 let od zgraditve kabinske žičnice, začetka obratovanja. Namesto pravega praznovanja, novih pridobitev, pogleda v prihodnost precej atraktivnega povezanega, čezmejnega sistema Kanin – Nevejsko sedlo, se sooča s propadom. Spet.

Obratovanje kaninskega smučišča namreč ob zagnanosti posameznikov že desetletja zaznamujejo tudi precejšen amaterizem, nesposobnost zasledovanja trendov razvoja, oblikovanja celovite destinacije Bovec, ki bi v celoletno ponudbo povezala sicer atraktivne, a razdrobljene turistične storitve,  prerekanja lokalnih “frajerjev”, nerealna pričakovanja glede obsega državnega financiranja, iskanja čudežnih ruskih, francoskih lastnikov …. Že ob samem načrtovanju smučišča v ranjki socialistični republiki so nekateri menili, da gre za precej ponesrečeno lokacijo, umestitev v okolje. Tako z vidika geografskih kot ekstremnih vremenskih značilnosti območja. Nedvomno je pa atraktivno, sploh v razmerah presežnih snežnih padavin, ki omogočajo nepozabna doživetja smučanja v nedotaknjenih področjih. Ekstremnosti enostavno vlečejo, sploh, če so naravne.

Krožna kabinska žičnica iz Bovca na Kanin je bila zgrajena leta 1973, v obdobju od leta 1999 do 2001 je bila prenovljena, kar ji je podaljšalo osnovno življenjsko dobo.

Kanin praktično od začetka spremlja nekakšen pridih eksotičnosti. Deloma zaradi oddaljenosti, dostopnosti, deloma zaradi slikovitosti okolja, nepredvidljivosti vremena, pa tudi nepredvidljivosti upraviteljev.

Tudi v najboljših letih tega smučišča se je pogosto zgodilo, da so obiskovalci ostali pred zaprtimi vrati, najpogostejši uradni razlogi so bili vreme, plazovi, veter…, čeprav so poznavalci lokalne organizacijske kulture znali povedati, da so naprave stale tudi zaradi bolj banalnih razlogov, ki niso imeli zveze z vremenom.

Mnogi redni obiskovalci Kanina na pol v šali pravijo, da se praktično ni nič spremenilo od samih prvotnih investicij v prejšnjem stoletju. Neskončna popravila kabinske žičnice, zelo omejena nadgradnja ostalih naprav, zanašanje samo na naravni sneg, pomanjkljiva proti plazovna zaščita, pomanjkljivo označevanje nevarnih lokacij in brezen izven smučišč, arhaični urniki obratovanja, precej osnovna gostinska ponudba, odsotnost spremljevalnih prireditev, animacij, servisnih podpornih storitev … Vse našteto sicer za koga pomeni občutek pozitivne romantičnosti, ki pa ne more biti temelj razvoja sodobnega turističnega centra. Sploh pa ne v razmerah podnebnih sprememb in hude lokalne konkurence.

Uradna povezava smučišč Kanin in Na Žlebeh – Nevejsko sedlo (Sella Nevea) pred dobrim desetletjem se je zdela kot končni preboj celotne destinacije Bovec. Zdelo se je, da so dolgoletna prizadevanja nekdanjega župana Bovca, sedanjega poslanca, Danijela Krivca, uresničena. Pričakovanja so bila velika, načrtovane investicije na papirju tudi. Slovenska stran smučišča namreč v primerjavi z napravami na italijanski strani izgleda kot nekakšen muzej na prostem.

Optimizem pa je dobesedno zgrmel v dolino leta 2013, ko se ko se je na stebru 17 krožne kabinske žičnice poškodovalo kolesje. Dve gondoli sta padli v globino, dve pa obtičali. Na srečo žrtev ni bilo, denarja za obnovo in posodobitve pa tudi ne. Stečajni postopek nad tedanjim upraviteljem, družbo ATC Kanin, ki je bila že leta v hudih finančnih težavah, je stekel 26. junija 2013. Smučišče je brez aktivnega upravljanja začelo propadati, dobesedno razpadati pod težo ekstremnih visokogorskih razmer.

Po letu in pol pregovarjanja, novih županih, vladah, ministrih… je leta 2015 je končno prišlo do pozitivnega premika. Ministrstvo za gospodarski razvoj je z Občino Bovec na podlagi odločbe o dodelitvi evropskih sredstev podpisalo pogodbo o sofinanciranju sanacije žičniških naprav na smučišču Kanin. Za projekt je bilo dodeljenih 3,8 milijona evrov iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, 670 tisoč evrov nacionalnega sofinanciranja in 1,6 milijona evrov nacionalnih proračunskih sredstev, preostali del investicije pa se je financiral iz virov Občine Bovec. Glede na stanje smučišča precej nizka sredstva, ampak za osnovno sanacijo in ponovni zagon je bilo. Z jasno zavezo, da se pripravi resen razvojni načrt, ki ne bo samo še ena gasilska akcija. Po več kot treh letih in pol je smučišče v letu 2017 končno spet obratovalo, po novem ga je upravljalo na hitro izumljeno občinsko podjetje Sončni Kanin, kar glede na izkušnje ni pomenilo nič dobrega.

Ne glede na sanacijske investicije v letih 2015, 2016 je bilo jasno, da se bo smučišče v letu 2023 spet zaprlo zaradi dotrajanosti kabinske žičnice. Po 50-ih letih obratovanja, “flikanja” namreč naprava ne bo dobila dovoljenja za podaljšanje že tako raztegnjene življenjske dobe. Tega se je dobro ves čas zavedala tako občina Bovec kot tudi država, ampak več od ponovnega sanjarjenja o 50 milijonski investiciji v obnovo celotnega sistema, umetnem zasneževanju, še tesnejšem povezovanju z Nevejskim sedlom, ni prišlo.

Država je sicer vsaj deloma prepoznala akutni položaj določenih smučišč in naprav, zato je v letu 2022 ministrstvo za gospodarstvo za vlaganja v žičniško infrastrukturo skupaj namenilo dobrih 63,4 milijonov evrov nepovratnih sredstev, kar je 20 milijonov več, kot je bilo sprva predvideno. Denar je dobilo deset centrov, med njimi pa ni bilo Kanina oziroma občine Bovec. Ta je na razpis prijavila prenovo krožno-kabinske žičnice iz doline, za kar je pričakovala 10 milijonov evrov, skupen projekt pa je bil vreden 40 milijonov evrov.

Ministrstvo je sporočilo, da Bovec denarja ne bo dobil zato, ker niso izpolnjevali pogojev, po domače, po njihovo so oddali pomanjkljivo razpisno dokumentacijo. Razlage o tem so sicer različne, krožijo tudi informacije o namernem izločanju Bovca, ampak stanje je pač takšno, kakor je. Zatem so v Bovcu poskušali spromovirati poseben zakon o Kaninu, kar pa je zaradi številnih razlogov pravno in vsebinsko verjetno nesprejemljivo, saj pri Kaninu ne gre za t.i. višjo silo, ampak za desetletja slabega upravljanja, ki ga je nemogoče rokohitrsko preliti na bremena davkoplačevalcev.

Kakšna bo usoda Kanina, je torej precej v zraku. Jasno je samo, da dostopa do smučišča s slovenske strani vsaj letos, bolj realno pa še nekaj let, ne bo. Dostop bi lahko bil urejen prek italijanske strani, a zaenkrat v Bovcu, tudi Ljubljani, ni videti ne volje ne interesa, sposobnosti, da bi se to uredilo, ne glede na določena zapletena organizacijska vprašanja.

Na ponovnimi zapleti so začudeni tudi v sosednji Italiji. Dežela Furlanija Julijska Krajina (FJK) že več let intenzivno investira v smučišče Sella Nevea, investirali so prek 70 milijonov evrov, samo letos deset milijonov. Podpredsednik deželnega sveta FJK Stefano Mazzolini je pred mesecem jasno povedal, da že vrsto let uspešno sodelujejo z bovško občino, so pa neprijetno presenečeni, da Slovenija ne razume velikega pomena tega čezmejnega smučišča.

V vsakem primeru je ponovno zaprtje Kanina katastrofa za razvoj vsej vej turizma v Posočju, kar očitno v Ljubljani vsaj zaenkrat ne vzbuja pretiranih skrbi. Poleg opisanih internih organizacijskih problemov Bovškega turizma je namreč več kot očitno, da ta del Slovenije sam nima dovolj sredstev za širše, strateške investicije, nima namreč infrastrukturnega, finančnega zaledja večjih mest, bližine urbanih središč, kot to velja npr. za Krvavec, Roglo ali Pohorje.

Ne glede na določena sredstva, ki jih je država namenila za vsaj delno posodobitev slovenskih zimskih centrov, je jasno, da kakšne posebej konsistentne strategije, ki bi vključevala tudi prilagajanje podnebnim spremembam, na to temo nima. Tako kot v Avstriji, Italiji, Švici, Franciji se bomo morali osredotočiti na lokacije, kjer je klimatsko in finančno mogoče ter smiselno srednjeročno še razvijati zimske dejavnosti. V Sloveniji so to žal le območja Kanina, Zgornjesavske doline (Planica, Kranjska gora), Vogla, Krvavca in višje ležečih predelov Pohorja.